K tej notranji stiski se doda še zelo resničen zunanji pritisk. Družina v Franciji še vedno velja za sveti steber, distanciranje od nje pa lahko povzroči nerazumevanje in obsojanje. Patricia Dixon poudarja, kako lahko ta družbena pričakovanja poslabšajo nelagodje. Človek se čuti prisiljenega pojasnjevati, upravičevati in včasih celo opravičevati, ker si je izbral lastno dobro počutje.
V nekaterih kulturnih ali družinskih kontekstih, kjer je medgeneracijska solidarnost osrednjega pomena, lahko ta odločitev povzroči trajen občutek krivde. Človek nato niha med potrebo po boljšem počutju in strahom pred razočaranjem drugih, kar je izčrpavajoča napetost, ki zahteva čas in veliko sočutja do sebe, da najde mir.
Obnova čustvenega ravnovesja, korak za korakom
Tretja posledica je pogosto najbolj konstruktivna: potreba po ponovni opredelitvi, kaj pomeni »biti družina«. Posameznik, prikrajšan za tradicionalne referenčne točke, je povabljen, da ustvari novo čustveno konstelacijo. Bližnji prijatelji, partner, zaupanja vredni sodelavci ali mentorji nato postanejo ta »izbrana družina«, ki brezpogojno podpira, posluša in razume.
Strokovnjaki priporočajo tudi iskanje podpore med tem prehodom. Prostor za pogovor, bodisi individualni bodisi skupinski, posameznikom omogoča, da izrazijo svoja čustva in si zgradijo samozavest. Joshua Coleman poudarja pomen postavljanja jasnih meja in opredelitve lastnih potreb, zlasti če se pričakujejo prihodnje spremembe v odnosu.
Če si dovolite, da greste naprej v svojem tempu, obkroženi s pravimi ljudmi, to preizkušnjo postopoma spremenite v priložnost za osebno rast.
